Po dolgem času smo končno dočakali novo ploščo Tinkare Kovač.

Plošča Rastemo je soliden izdelek, ki je za razliko od Alenke Godec posegel globlje v arhiv in našel nekaj pravih biserov. 11 pesmi ima zgodovinsko vrednost in pri izbiri je dobršen del dodal tudi Iztok Turk, ki je sodeč po besedah Tinkare, pravi arhiv bivše nam republike Jugoslavije.

Izmed omembe vrednih je prav gotovo prva pesem na albumu - Senca, ki so jo vsaj malo popravili. Nazadnje bila pomanjkljivo sproducirana in je Tinkarin vokal nazadoval na frekvenčnem spektru. Škoda, saj je to eden največjih hitov s plošče. Tudi En majhen poljub je bil naknadno obdelan z bobni. Malo je izgubil na ritmu, je pa še vedno všečen in poslušljiv.

Celotna zgodba plošče pa ni slaba, tako jo popravi že Čolnič skupine Videosex,  ki z neverjetno energijo flavte pripomore k fantastični preobleki. Tudi Benčeva Gvendolina je zavidanja vredna. Zveni črno in z žagajočimi kitarami ustvari pravo atmosfero. Elektronska Rastemo je podoživetje osemdesetih, refren v pesmi  Je to res pa je tak, da se vanj zlahka zaljubiš. Nadaljevanje po albumu je zanimivo in še zdaleč ne monotono.

Plošča je lep vpogled v glasbeno zgodovino. Tinkarin vokal je izrazit, pelje kot pripoved skozi različne žanre in flavta je njen sopotnik, ki Tinkaro dela edinstveno - posebno. Ovitek je nostalgično lep. Plastična punčka s svilenimi lasmi slikana poleg različnih igrač je zadetek v polno.

Preobleke se vrstijo ena za drugo. Na glasbeni sceni jih je vsako leto veliko, niso vse dobre, marsikatera pa ostane usidrana. Zadovoljivo je, da so se pojavile tiste, na katere smo skoraj pozabili. So bile in so kvalitetne, tudi z besedili. Obstaja pa možnost, da se boste navezali na katero izmed tistih pesmi, ki jih še niste slišali. En majhen poljub, Ti se ljubiš, sta le približek ostalim pesmim na plošči, ki zares izstopajo. Več vam bo jasno ob prvem poslušanju.

Ocena 3,5

Visions From Another World je netipičen »domači« produkt, pod katerega se z umetniškim imenom podpisuje Yan Baray z bendom.  11 pesmi, ki so uvrščene na albumu, so vse v angleškem jeziku, kar lahko z malo truda cilja na tuji trg, tudi s kakovostjo izdelka.

V močni in poslušljivi rock maniri se komadi lahko uvrstijo kamorkoli, prepletanje in poigravanje z zvoki sintičev na eni in udarno bobnarsko-kitarsko linijo na drugi strani, ustvarijo občutek, da gre za izpiljen izdelek, ki še vedno lepo boža ušesa. Tudi vokal ima značilen čist in pronicljiv zvok, podoben novodobnim skupinam na hitih kratkega roka.

Rahlo trd pristop v angleškem jeziku se na trenutke opazi, ne moti pa preveč. Navsezadnje je to slišati tudi pri drugih rock skupinah, ki ne prihajajo iz avtohtonega angleško govorečega okolja (Sunrise Avenue, The Rasmus…)

Awakening je lep začetek plošče. Da nam občutek za dimenzijo in predstavo, kaj bo moč slišati v prihajajočih 53 minutah. Zlahka bi si ga sposodili aktivatorji NWO ali podobnih združenj, ki strmijo k boljšemu svetu. Stavčna linija gre takole: »Is it a dream, or is it real, or am I only afraid of what I am going to feel?«. Pesem Is There Anybody je prva, ki dejansko ustvari zanimanje pri poslušanju. Lahko jo razglasimo kot bolj udarno na plošči. Omembe vredne pesmi so vse, večje pozornosti pa deležne še: Drops Of Hope, Liar, Hurricane, Turning The Page. Lepa mešanica trdih kitarskih rifov in balad, ki ploščo delijo na dva različna dela - tršo in umirjeno različico. Pri vseh pa bas linija pelje, kitare režejo, bobni lepo tolčejo, back vokali so v prijaznem ozadju skupaj s klaviaturami. Nič ne manjka, ničesar ni preveč. Skratka, nič ni prepuščeno naključju.

Band sestavljajo: Yan Baray (glavni vokal, kitara), Maksim Vergan (kitara in back vokali), Martin Bratož (klaviature), Teo Korenika (bas kitara), Manica Smrdelj (back vokali) in Borut Praper (bobni). Pri projektu so pomagali tudi Moreno Buttinar, Borut Bizjak, Marko Loredan in drugi. Pod pesmijo Drops Of Hope najdemo tudi Laro-B.

Producentsko je plošča izpiljena bolj, kot marsikateri višji produkt znanih slovenskih izvajalcev. S te strani same pohvale Yanu Barayu in Petru Penku, ki sta zaslužna, da plošča zveni tako, kot mora zveneti – glasno, prodorno in še vedno radiu prijazno. Besedila so lepo tekoča, slovenščina pa bi lahko bila prisotna vsaj na katerem od zgoraj naštetih skladb. S takim pristopom se ni bati za prodor na slovenske radijske postaje.

Poslušanje je priporočljivo, plošča omembe vredna. Lahko da boste presenetljivo presenečeni. V smislu plošče kot celote, pa se zna zgoditi, da boste rekli, da ste vse nekje že slišali…

O Guštiju od leta 2005 ni bilo veliko slišati, so pa bili zato slišani njegovi komadi. Tudi na tistih postajah, ki prvotno niso naklonjene slovenski glasbi. Miha Guštin-Gušti je ena boljših stvari, ki se je lahko zgodila ob slovesu od Big Foot Mame. Odličen album GP (2005), pri katerem je projekt vokalno podprla Polona Kasal, je bil eden boljših na naših tleh tudi zaradi dejstva, da je pri produkciji sodeloval Žare Pak.

Leta 2010 so rumeni mediji poročali o razhajanju med Polono in Guštijem. Izgledalo je, da iz te moke ne bo več kruha, delovalo pa je tudi, da je Gušti za kratek čas izgubil kompas. Poleg tega se je razšel še z Žaretom. Material je bil, ni pa nikoli izšel. Polona je odšla v pozabo, stari komadi se niso vrteli več tako pogosto. Potrebno je bilo narediti nekaj novega.

Še v istem letu pa naenkrat napoved nove plošče s prvim singlom Sjene in pozornost domače publike, ter počasen poskus prodiranja na hrvaško sceno. Zanimanje vzbudi nova pevka Ema Gagro iz Lošinja, primerjave med Polono se kmalu razblinijo. Že septembra se pojavi videospot, ki nakaže smernice tršega popa in komadov, ki bodo po vsej verjetnosti odpeti v hrvaščini. Sredinec slovenskim postajam.

Leto 2011 prinese nov album Naša stvar in Gušti ponovno opozori nase. Komentarji na album so še vedno pozitivni in lahko mu pripnem naziv odličnega izdelka/projekta, ki bo na glasbeni sceni ostal še nekaj časa. Gušti ima namreč izreden občutek za kvaliteten pop, singli pa niso namenjeni temu, da gredo hitro v pozabo.

Singl Sjene je uptempo pop z ubranimi kitarami in prodornim bobni. Glas Eme doda lepo nianso k refrenu in lepo pelje v kitici. Igra ima močno bas linijo s slapanjem med refrenom in ritmom, ki pusti vso svobodo pri pozibavanju. Hoču Neču je trenutni paradni konj. Videospot ima več ogledov, kot marsikateri podoben slovenski pop produkt. Čistejši pristop pri produkciji pripomore pri vokalu in slišati je popolno usklajenost.

Plošča Naša stvar ima eno rdečo nit – vokal Eme Gagro, pesmi med seboj pa so si toliko različne, da poslušalcu ne postane dolgčas, niti pri večkratnem poslušanju. Med zanimivejše spadajo še pesmi: Moderni snovi (dodana harmonika), Iluzija (elektro beat z močnim vokalom), September (zasanjan pop)…

40-letni Gušti je spet zadel prave strune, odziv je še vedno dober, CD kot tretji po vrsti, pa se za razliko od preostalih dveh razlikuje tudi po produkcijski noti (Zed), ki mogoče ni toliko izpiljen kot je Žaretov, pustil pa je več svobode pri ustvarjanju in dodajanju novih zvokov in semplov. Nota ostaja ista. Album je bil posnet v Pavarotti  centru v Mostarju, pri njem so sodelovali odlični člani benda, ki Guštija in Emo spremljajo na koncertih. Enajst pesmi, ki zapolnijo ploščo, zapolnijo ušesa in razveseljuje dejstvo, da v času instant glasbene industrije še vedno nastanejo pristni izdelki, kot je tale.