Že 14. Orto Fest je sinoči postregel z odlično uverturo v aprilsko glasbeno dogajanje. Edini celomesečni klubski festival pri nas je letos glasno udaril že s prvim koncertnim dogodkom – nastopom zasedb Niet in Via Ofenziva. 

In z njim verjetno še več kot 1000 ljudi, ki so se uspeli strpati v prenovljeno Cvetličarno, ki je res dobesedno pokala po šivih, ker se je v njej zgodil še en tradicionalni Magnificov božični koncert, kjer se je pred začetkom koncerta postavljalo vprašanje, kaj novega lahko pokaže, glede na to, da je njegov zadnji album nosi letnico 2008?

Definitivno novo spremljevalno zasedbo, kjer so kitarista Roberta Pikla in basista Anžeta Langusa Petrovića – Dagija, zamenjali Jan Gregorka na basu, Matija Krečič na violini, Matej Kuzel na saksofonu in Ivan Pavlović na trobenti. Svetla zvezda na vzhodu oz zvezda stalnica v zasedbi pa še vedno ostaja Magnificov brat Schatzi.

Vsekakor je treba priznati, da se vse njegove poskočnice izzvenele odlično. Z novimi glasbeniki posledično tudi v novi preobleki in med njimi seveda ni mogel manjkati njegov klasični jugo repertoar kot so Hij aj kam, hir aj go, Bosađero nero, Ubiču te ja, Pismo kumu oz Rambo Rambo, Giv mi mani, ki ga je občinstvo dobesedno, skupaj z vso pijačo, ki jo je Cvetličarna na božični večer pretočila, posrkalo vase in odplesalo v ritmu.

Po odzivu občinstva je bilo tudi kristalno jasno oz glasno slišati, da so Pastirče mlado, Revolution is my solution, 24000 poljubov, In ko enkrat bom umrl, Halo gospodična, Silvija, Ti so moja ljubezen, ponarodele in bodo slej ali prej končale v pesmaricah slovenskih ljudskih pesmi.

Vrhunec večera se je zgodil, ko je iz balkona na oder skočila, po Magificovih besedah, še zadnja živeča Sestra, ki je seveda Tomaž Mihelič oz po domače Marlenna in skupaj z njim zapela Samo ljubezen. Primerna skladba za božični večer in če vzamemo iz playliste še Revolution is my solution, bi se s tako kombinacijo po vsej verjetnosti, nekoč dalo rešiti svet. Do takrat pa ne bi bil odveč kakšen nov glasbeni album z letnico 2013.

Bajaga je seveda eden in edini Momčilo Bajagić, srbska (še zelo živa) rock legenda, ki je s svojimi Instruktori ponovno obiskala Ljubljano. Hala Tivoli je bila sinoči polna – kar je bilo nekako tudi pričakovati. Če si pač vsaj malo znana (rock) legenda iz nekdanje skupne države, ti je malodane usojeno, da bodo Slovenci drli na tvoj koncert!

Bajagi je publiko ogre(va)l Gušti, kar se je izkazalo za prav super izbor, saj smo nekateri imeli čast in srečo Emo Gagro prvič slišati in videti v živo in se družno odločili, da je punca zakon! Ima odličen odrski nastop; super energijo in prodoren glas!

Na noge smo se prvič spravili, ko se je Bajaga pojavil na odru. Koncertni repertoar je bil pač točno tisto, kar je večina najbrž pričakovala (in na kar upala). Stari hiti, sem in tja pomešani z novimi skladbami z Bajaginega zadnjega albuma »Daljina, dim i prašina«. Za moj okus v celem večeru sicer kakšna balada preveč, ampak hej, nismo se pritoževali, ker je to pač – Bajaga. Devet albumov, kolikor so jih izdali Baja i instruktori, stisniti v en večer, pač ni mačji kašelj. Dobili smo 442 do Beograda, dobili smo Plavi safir, Janjo, ribičevo hčer, še celo Tamaro in 20. vek in tisto, ki se ljubi na takooooo dober način!

52-letnik se je presenetljivo izkazal s svojo odrsko vzdržljivostjo. Koncert je namreč trajal kar tri ure; Bajago je publika dvakrat priklicala na oder in če nas ima vsaj pol tako rad, kot je sinoči zatrjeval, da nas ima, smo lahko srečni otroci sonca in rocka!

In sedaj k Zoranu – očitno v Ljubljani ne more miniti dogodek, ne da bi nas z odra strašil bel sintetičen nasmeh župana Zorana Jankoviča. Vseeno mu ne kaže poočitati – gospod ima odličen občutek za čas; z odra se je odstranil ravno, ko smo podpisani uslišali prvi žvižg!

V petek, 5. oktobra ni bil Navaden dan. Cankarjev dom je namreč naredil izjemo in je bilo v njem mogoče parkirati Avtomobile. Parkiranje je bilo zastonj pod pogojem, da si pokazal dokazilo, da si že trideset let na glasbeni sceni.

Če tega nisi imel, si moral plačati parkirnino za omejeno število sedežev v mali Linhartovi dvorani, ki je na začetku koncerta v parterju kazala samo kakšne štiri sedeže »fraj«, pa še te je zasedla ekipa Zarolaj.si, ker je prenos koncerta potekal v živo na Radio Koper in Slovenija in bi prazni sedeži preveč bodli v oči ter kvarili celostno podobo koncerta.

Petkov sprehod skozi trideset let vožnje Avtomobilov po glasbeni sceni, bi lahko po sestavnih delih iz set liste zapisali tudi tako, da Poslušaj, ker Prljavi jezik širi naokrog govorice, da Ljubezen ne stanuje tu, ker Ona nosi uniformo in sporoča, da Hvala za pisma iz Argentine, kjer je Drugačno nebo, so Palme in Netopriji. Se pa ona še spominja, ko sta Sama in v Enakonočju gledata Proti Luni.  Lipe so dišale, bil je April in z njim Pozna pomlad in ko Legla je noč, je v Gorici deževalo.

Kot prva gostja je na oder prišla Severa Gjurin in zapela o tem, kako Obsedela sva sama. Občinstvu je vzelo dih in se je potem morala še dvakrat vrniti na nazaj, da je potrdila, poje izjemno, se počuti dobro in izgleda prav simpatično in da »obsedenje« le ni bilo tako hudo. Ostali gostje na koncertu so bili še Rok Škarabot od začetka do konca na tolkalih, Rok Golob za tri pesmi vmes z električno violino, Zlatko z lekcijo, da je že res, da Cene rastejo, se pa kljub temu, da stisniti Več od lajfa, če se na odru prav »usukneš« in enkrat Midva z Duo Pliš.

Definitivno je pregled skozi čas pokazal, da je Enkrat v življenju Avtomobilom uspel večkrat, ker so v tridesetih letih izdali enajst albumov in za to najbrž res Kriva je luna, ker zase pravijo, da jih je publika tudi brez neke hude promocije, čisto sama sprejela za svoje in da ne pojejo na poezijo, ampak na čisto navadne tekste.

Tam nekje v drugi polovici koncerta je Marko Vuksanovič zastavil najbolj pogosto vprašanje: »Kako ste?«, ker leta in močno ozvočenje očitno svoje, je bilo potrebno zastaviti tudi drugo najpogostejše vprašanje: »Kako ste rekli, da ste? Ne slišim vas dobro.« Ja, tako je, če »fašeš« na koncert publiko, ki je po toliko časa z njimi, zdaj že malo v letih in ve zakaj je tam, ima posluh, nima pa razpona in več tiste mladostne jakosti v glasu, je pa dala vse od sebe in pela z njimi na čisto vse ponarodele refrene.

Iz tega se je tudi pojavilo vprašanje, kakšno vrsto glasbe izvajajo Avtomobili? Odgovor je, da Brezčasno, ker Skozi leta še vedno verjamejo v tisto kar delajo. Statistika izdanih albumov in dejstvo, da so res zelo dobro ogreli vzdušje med občinstvom v Mrzli dvorani, ki si je izploskala in prižvižgala dva podaljška potrjuje, da delajo prav.

Nič več ni bila zaključna pesem in tudi tega, da »Porabil sem že vse besede, a še vedno nisem rekel vse« ne verjamemo. Prav je pa bilo, da je bila za zaključek zadnjega podaljška Gospodar (tvojega srca), saj glas ene njihove neimenovane zveste poslušalke iz desete vrste, zagovarja stališče, ki pravi, da je bilo treba koncert potrebno poslušati iz vidika, kako Avtomobili ostajajo večno zeleni skozi različne generacije in pri tem upoštevati javno mnenje, ki pravi (citiram): »Marko Vuksanovič  je slovel po The Najlepšem nasmehu na Balkanu in v Evropi«. (Konec citata). Več o tem in o tem, kaj se je dogajalo v enajsti vrsti, žal ne smem povedati, ker sem obljubila, da ne bom in zato boste morali ob šestdeset letnici biti sami tam.