download theme

Bonus for new user http://bet365.artbetting.gr 100% bonus by bet365.

bet365.artbetting.co.uk

Zarolaj.si

A+ A A-

Z Mi2 do orgazma v toplicah

Do tja, kjer se začne in konča prvinski rokenrol. Ruralni, mu pravijo Mi2. Motijo se. Že pred leti so prerasli ruralnost. Približno takrat, ko so jih poslušalci prenehali imeti za eno malo črtico. Ko so pričeli razprodajati po dva, tri koncertne večere zapored na prizoriščih zvenečega imena. Ko so po koščkih spuščali v slovensko realnost prelepe rime, nadgrajene s Kregarjevo odrsko prezenco.  
»Zbrani v vrsti pod zastavo smo verjeli v neke boljše dni, gazili bi, jedli travo, brez besed prelili svojo mlado kri.«
 
Slučaj ali pa morda ne je izbrani datum praznovanja 20. obletnice zasedbe Mi2. Koncert se je namreč odvil na ta veseli dan slovenske kulture. Prešernov France bi, upam si reči,  dvignil kakšen glaž in nazdravil zasedbi, ki ostaja še vedno nekakšna enigma domačega glasbenega prostora. Nikoli namreč niso trgali pozornosti medijev s škandali, s ponesrečenimi izleti v neznano, pač pa držali linijo z iskrenostjo, igrivim humorjem, profesionalno držo. S tem, da so vedno dajali vtis, da so tu za vse nas; za malega človeka. Pa kljub temu (ali pa prav zato, kdo bi vedel) uspeli. Tamkaj, čisto na začetku, okrog leta 2000, ko je svet še zadnjič bil iskren, so rokerji iz Rogatca zastavili zgodbo, nato počasi kovali poglavja, si ustvarjali ime. Se nepotrebno označevali za štajerski bend, izdajali albume za »slovensko dušo«. Vedno bolje zvenijo, čeprav je duša včasih za spoznanje preveč melanholična.
 
Stara duša, ki posluša svoj nemir. Stara duša, ki poskuša na špancir. Duša stara, ki brez para se vrti. Duša stara, ki ne mara, da se jo duši.«
 
O sinočnjem koncertu pravzaprav ni kaj reči. Bil je eden tistih, o katerih lahko govoriš zgolj v dveh kontekstih. Ali si tam bil ali pa te tam ni bilo. Niti ne toliko zaradi v ekstazo padajočega občinstva. Tó se je morda usidralo zgolj v prvih nekaj vrst parterja. Tribune so mirovale. Ne poznam razloga. Morda bi bilo drugače, če bi ljudem v dvorano prepovedali prinašati mobilne telefone. Očitno je doživetje (za večino) nepojmljivo lepše, če na oder zrejo skozi ekran in med koncertom počnejo vse, samo poslušajo in sodelujejo ne. ČE bi bili dotični telefonski odvisniki pri stvari, bi bili deležni štiriurne rokenrol poslastice z največjimi uspešnicami zasedbe Mi2. In vsem ostalim. Z originalnim Fikijem – hvaležni smo usodi, da se ni odločil nadaljevati pevske kariere. Čeprav Črtica v trdi rokenrol verziji sploh ne zveni slabo. Z razposajenim Dimekom. Z obujanjem prašnih spominov. Z obračanjem listov v knjigi življenja. Z obljubo, da jih morda čez naslednjih dvajset ugledamo na tem istem mestu z nekaj manj lasmi in večjimi trebuhi. Morda bodo do takrat z repertoarja izbrisali različne »zgodnje« komade in v celoti prepustili mikrofon Tonču. Čeprav – bi bili potem to sploh še Mi2?
 
 »Odhajaš, ne da bi dotikala se tal. Povej mi vsaj razlog, da manj mi bo žal. Odhajaš, pogled daleč stran si uprla, nisi te sorte, da bi se ozrla. Jaz pa hrepenim tako zelo …«
 
Mi2, hvala vam. Za rokenrol, za točne začetke koncertov. Hvala za črtice in balade. Za spoštovanje slovenske besede, za poklone publiki. Hvala za vodo v prvih vrstah in simpatične odrske asistente. Še na mnoga (rokenrol) leta!

Dodatne informacije

  • Avtor: Anja Intihar
  • Foto: /
  • Kamera: /
nazaj na vrh

Spletna revija Zarolaj.si je vpisana v razvid medijev pod zap. št. 1575 // info@zarolaj.si // 031 606 132 // Zadnjih 100 objav