Kaj bi publika brez vas, gospod Kreslin?

Kreslinovi koncerti niso zgolj nastop glasbenika s črnim klobukom in kitaro. Kreslin je več kot le kitarist in pevec. Kreslin je poet, zabavljač v najžlahtnejšem pomenu te besede. Poln anekdot iz bližnje in daljne preteklosti publiko sprosti, nasmeje, začara. Z glasom, osebnostjo, s kitaro in nepogrešljivim klobukom, z iskrenostjo, energijo, z dostopnostjo. In spet in vedno znova – z glasom. Dvorana hotela Jožef, kot večkrat rečeno, je Kreslinu pisana na kožo. Na vprašanje, če uživa na takšnih manjših intimnih koncertih, je dejal: “Ph. Saj vidiš.” Vidim.

Med koncertom natakne očala, vzame v roke Vence, povest o Beltinški bandi, in deli. Čustva in besede, zgodbe iz nekih drugih časov, iz časov Miška, Joužeka, Jančija, zgodbe iz časov, ko je njegov oče, Milan Kreslin, pri svojih 70-ih pri ostalih članih bande veljal za mladeniča, za otročjega fantina, ki ga ne gre prav vedno resno jemati – ko je govora o muziki, se razume. Repertoar ponarodelih Krpanovih Kreslin oplemeniti s skoki v sedanje za spoznanje mirnejše songe. Čeprav je na improviziranem odru sam, publika nima občutka, da kaj manjka. Mikrofon in kitara, sem in tja ustna harmonika, so čisto dovolj. Ker je tu (spet) Kreslinov glas. 

 

Ko je po dobrih dveh urah (in dveh dodatkih) koncerta konec, se pravo druženje šele začne. “Ni mi do tega, da bi po nastopu odšel domov, ne da bi vsaj pozdravil publiko, ljudi, ki me pridejo poslušat”, nam je zaupal v hotelu Jožef. “Na nastopih srečujem ljudi, ki sem jih nekoč nekje že srečal in povsem samoumevno je, da jim namenim besedo, dve, tri.”

 

Kreslin obuja spomine tudi na odru. Prijetne spomine. Spomine z ribarjenja, spomine na zmešnjavo na olimpijadi, spomine, kako je pred (davnimi) leti v čisto drugih razmerah osvajal Modro dvorano. Takrat z bendom, za spoznanje udarnejši, “malce” mlajši. Kreslin razlaga, kako se je v Združenih državah Amerike neka neznana gospa po ogledu Rulete zaljubila v njegov glas in mu poslala elektronsko sporočilo. In pričeli so se podirati stereotipi, kako velik je svet in kako je Amerika daleč. Gospa je sedla na letalo, pristala v Ljubljani v Kreslinovi dnevni sobi. Nastala je knjiga Vlado Kreslin, Slovenija in jaz. Glasba združuje. Kakor stereotipno je to pač slišati. 

 

Resnično. Kaj bi publika brez vas, dragi gospod Kreslin?