Kako je Siddharta prodajala rože v Cvetličarni

Cvetličarna v Ljubljani in Siddharta je edini slovenska glasbena zvezda, ki si za predskupino lahko privošči Queene tudi, če niso igrali ravno v živo za živahno publiko, ki si ji nekako ni mudilo napolniti prostora pred odrom. Najbrž so bili Queeni izbor Dj-a tudi zato, ker je ravno bil mimo 1. december, ki je nekako poznan tudi kot dan boja proti aidsu in je bil ravno Freddy Mercury tisti, ki je aids naredil slaven. 

Cvetličarna ima očitno zelo zakomplicirano prostorsko razporeditev in je pot iz zaodrja do odra tako zakompliciran labirint, ker je Siddharta porabila celih 45 minut, preden je našla katera pot vodi iz garderobe do odra, kjer so jim že ogreli inštrumente in pripravili fotelj. 45 minut je bilo merjeno po centralno evropskem času, od 21. ure dalje, ko naj bi se po programu koncert pričel. Je pa potem trajal dve polni dve uri in tudi pri podaljšku se jim ni zdelo škoda zapravljati časa na odru. 

Ko smo že skoraj obupali, je nekdo nekje le prižgal en računalnik in potem, ko smo nekaj časa gledali zelo nepospravljene ikone na zeleni Windows trati, se je začela dogajati 3D predstavitev videospota, ki nas je malo nostalgično spomnil na snemanje plošče v Stožicah in na žulje na določenih delih telesa, ki smo si jih takrat pridobiti z vztrajanjem od začetka do konca. Pogled iz balkona dol na publiko, ki je v  3d očalih gledala na platno, je dal občutek, da se je pričel stand up kino in da na oder mogoče le prihajajo tudi tisti možje v črnem, ki so viseli na enem izmed plakatov pri strojnici s spominki. 

Ko so se le odločili začeti tudi v živo, so nam eno za drugim servirali kombinacijo nekoliko novo in precej malo rabljeno staro in na trenutke si vseeno dobil občutek, da se je RH negativno mogoče vpisal v slovensko glasbeno zgodovino, kot zbir tistega, kar je publika res vzela za svoje in po prepevanju v zboru zagotovo ne drži tista, ki pravi, da si Slovenci ne moremo zapomniti preveč zakompliciranih besedil in najbolj prijemljemo na tri vrstice teksta in pet ponovitev istega refrena. 

Mogoče je Siddhartina publika v desetih letih malo odrasla, pogrešali smo namreč gnetenje najstnic tik pod odrom. Mogoče je od Višine se zvrti postal njihov železni repertoar za podaljške in nikoli več ne bo konec koncerta, dokler se publiki ne zvrti, ko se zaslišijo prvi toni skladbe. Mogoče malo obžalujemo, ker nekako tonski mojster ni imel ravno srečne roke z mešanjem kombinacije inštrumenta in glasa, ko so se šli skladbo iz predstave Nane Milčinski/Siddharta – Livingstonov poslednji poljub in je samo izvrsten vokal Irene Yebuah Tiran rešil stiuacjo, ker Brino Natašo Zupančič in Katarino Štefanič, na violini oziroma harmoniki, smo bolj le gledali, kot pa tudi poslušali.

Koncert je pustil vtis, a nas je malo zaskrbelo, če ni Siddharti malo zmanjkalo energije, da je za trenutek zadremala na lovorikah in je bil fotelj na odru simbol, da se ne misli še takoj zbuditi. Da so na lovorikah, dokazujejo tudi dimenzije “telesnega stražarja”, ki je bil v vsakem trenutku pripravljen prestreči neobstoječe najstnice, če bi slučajno napadle oder. Čez ramena meri dobra dva metra in če bi stegnil roke, bi morali umakniti kakšnega zmaja iz Zmajskega mosta. Ni nam bilo tudi ravno jasno, zakaj si je podporna ekipa pred pričetkom koncerta dala toliko opravka s tem, da so oder znosili dovolj vode, da bi z njo lahko z lahkoto pogasili kakšno kitaro, če bi se slučajno vžgala, ker so si Siddhartovci suho grlo gasili predvsm s pivom in vmes je bilo čutiti sušo. Sklepamo tudi, da trzalice za kitare kupujejo “rinfuza” na Ljubljanski tržnici, ker so jih imeli ravno dovolj, da so zadnje zmetali med publiko ob dokončnem odhodu z odra in nekdo iz publike je tudi tako srečen, da ima sedaj doma brisačo z obraznim odtisom enega od članov skupine, ki je gotovo ne bo nikoli več opral. Mogoče je Slovenija končno dobila čisto svoj “ljubljanski” prt in bo na voljo za ogled v muzeju slovenske glasbe, ki ga pa imamo ali nimamo?