Kapobanda – klobuk dol

Ne poznam not. Nimam (popolnega) posluha. Ne znam doreči, kdaj in kje se je kakšen glasbenik na odru zmotil (če že). Vem pa, kaj mi je všeč.

Marko Hatlak mi je všeč. Cela Kapobanda mi je všeč. Zelo. Fantje so nori. To, kar so v četrtek delali v dvorani hotela Jožef, to … To postavi dlake pokonci! Goran Bojčevski, Miha Meglič, Rok Hozjan in Hatlak. Klarinet, kitara, kontrabas in harmonika. Združeni v eno. Hitri prsti, se mi zdi, v tej zasedbi dobijo čisto nov pomen. Finske in ruske, makedonske in slovenske melodije na tretjo potenco. 
 

Če si Idrijčan (oziroma rojen v okolici), ti je Hatlak tako ali tako pri srcu, če zaradi drugega ne, ker je naš. Ampak Marko ni zgolj odličen virtuoz na harmoniki. Za moj okus je rojen zabavljač; v najžlahtnejšem pomenu te besede. Nasmeje, očara, jemlje sapo s hitrostjo, s katero tolče po črno-belih tipkah. In žal se premalokrat izpostavlja, da je poleg vsega tudi zelo dober pevec.
 

Najlepše od vsega je bilo sinoči videti, kako se celotna zasedba na odru zabava. Ne zgolj zabava NAS, občinstvo. Resnično se vidi, kako zelo uživajo med igranjem. Talentirani in izobraženi glasbeniki jemljejo dih z uigranostjo. Ponujajo ključ do neizmerno bogate zakladnice balkanskih melodij; zraven dodajo ščepec baroka, svojstveno mešanico popularne glasbe. 
 

Ni besed, pravzaprav, s katerimi bi znala opisati odličnost zasedbe, občutkov, ki jih ponudi njihov koncert. Letos poleti jih bo menda še nekaj. Privoščite si kakšnega. Za dušo.