Ko se tista črna kitara preseli v gledališče…

…smo priča čarobnemu koncertu družine Kreslin. Ne le Vlada, čeravno je bil on osrednja figura koncerta. Na topel pomladni večer sta se mu občasno na odru pridružila še mala flavtistka Ajdina in njegov oče, Milan Kreslin. 85-letni nekdanji računovodja iz Beltincev, ki je z energijo, petjem, s célo pojavo, skratka, navdušil občinstvo SiTi Teatra.

Pot od Goričkega do Pirana je bila včeraj za Vladove oboževalce definitivno prekratka. Ker smo si po uradnem delu koncerta, po prvem in drugem dodatku preprosto želeli – še. In dobili "kukanje". 

 

Vlado Kreslin je v zadnjih letih kot doma na manjših odrih, kjer z branjem Pojezij, brenkanjem na tisto črno kitaro in kratkimi anekdotami iz svojega življenja poslušalca potegne v pravo kratko gledališko predstavo. Predstavo, ki je na trenutke sentimentalno žalostna, ko omenja Beltinško bando, Kocipra, na trenutke smešna, vedno pa v celoti iskrena! Kreslin ne potrebuje (več) jumbo plakatov, da bi razprodal koncert. Ima zvesto publiko, ki je sinoči na začetku resda bila precej umirjena, v zadregi, ob pozivih, naj vendarle spravi kakšen glas iz grla. Ob višinah, od katerih se zvrti, ob črnih kitarah in dekletu v beli obleki, pa je zadrega stopila ob stran in dvorana teatra je (bolj ali manj) ubrano pela po Vladovih navodilih.

 

Če citiram Kreslina mlajšega, verjetno na svetu ni dueta, kakšnemu smo bili priča včerajšnji srečneži – 60-letnemu Vladu se je pred mikrofonom pridružil njegov oče, 85-letni Milan Kreslin. In spet, niti najmanj presenetljivo – navdušil! Z odličnim spominom pri naštevanju jugoslovanskih nogometašev, s suverenim prihodom na oder, s kravato in črno kitaro, z občutkom, da je mož tako poln bogatih, barvitih zgodb, da ena knjiga ne bi imela dovolj prostora za vse. Ne nazadnje tudi z novo pesmijo – zgodbo o belem grmu, ki bo izšla v kratkem. In nam poklonila pripoved o… nič, vas bomo pustili še nekaj časa v sladki radovednosti.