Kreslinovih 60

Vlado Kreslin. Mali bog na Apollu. Martin Krpan. Vodja Beltinške bande. Pisatelj. Pevec in igralec. Poet. Beltinčan. Sinonim za to, kar je slovenska glasba zadnjih 40 let bila, kar je in kar nedvomno še kar nekaj generacij bo. Žlahten letnik 1953.

Črn klobuk in kavbojski škornji, bela srajca in nepogrešljiva črna kitara so v zadnjih letih njegov zaščitni znak. Bodisi na manjših intimnih dogodkih, ki spominjajo skoraj že na krajše gledališke predstave, bodisi na večjih koncertih, kjer zbrana grla vseh generacij kot eno pojejo zimzelene uspešnice, ki jih že desetletja gospod Kreslin ne zmore več prešteti na prste ene roke. Začel je pravzaprav kot bobnar v skupini Apollo, nadaljeval v Horizontih, dokler ni v letu, ko se je poslovil maršal, prišel Dan neskončnih sanj in z njim zmaga na Slovenski popevki. 

 

“Jaz, otrok mrtvih senc, postal sem luč, rad te imam…”

 

Tri leta po zmagi na festivalu je pristal pri skupini Martin Krpan. Že utečen stroj je s Kreslinovim prihodom menjal nekaj prestav in začel pisati uspešno glasbeno sago, ki je rodila še danes enega najbolje prodajanih rock albumov pri nas – Od višine se zvrti. Ko je v Ljubljani Martin Krpan stal ob boku njega, ki kriv za vrsto je največjih svetovnih glasbenih uspešnic, se je zgodil konec skupne poti in Vladek je odšel po svoje.  

 

“Lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj…”

 

Z nebes na oder potegnil najprej Male bogove in nato še Beltinško bando, drastično dvignil starostno povprečje slovenskih glasbenikov, a še naprej, z malce manj udarnimi ritmi, osvajal srca in ušesa (ne nujno v tem vrstnem redu) svojih poslušalcev. Vpletal v stihe Beltince in Muro. Opominjal, da center Slovenije ni edina sprejemljiva realnost. Na katero obdobje v njegovi bogati glasbeni karieri ga vežejo najlepši spomini, ga vprašamo. In odgovori nam v svojem slogu. “Rade Šerbedžija in Arsen Dedić pravita v svoji najslavnejši pesmi: “…uvijek mi je bio najdraži početak…” Jaz se še vedno natančno spomnim svojega prvega LP-ja (The Turning Point in John Mayall) in kje je preskakoval.” Mu je bilo kdaj žal, da ni poskusil spisati glasbene pravljice tudi čez mejo, navzlic temu, da je na turnejah z različnimi zasedbami prekrižaril malodane ves svet, nam radovednost še ne da miru. “Morda pa res. Malce,” doda. Nam je čisto všeč imeti ga tu, blizu. Ko v dvorani z nekaj sto sedeži stopi pred mikrofon, prime kitaro, si čez čas natakne očala in bere iz Pojezij. Skoraj na mimogrede nasmeje občinstvo, odloži knjigo na mizico poleg kozarca rdečega vina in nadaljuje Kreslinov literarni večer. Uživa, ko bere občinstvu, pravi.

 

“Včasih se zemlja strese in umiri, včasih ječijo breze. Takrat boli.”

 

V zadnjem času na odru večkrat stoji s Kreslinom starejšim. Duet, ki mu ni para. 60-letni sin in njegov 85-letni oče s strešico namesto krativca v priimku. Nekdanji računovodja, ki je pravzaprav kriv, da je črna kitara danes to, kar je. Sinonim za dobro glasbo, za čudovita besedila. Za nekaj, na kar smo Slovenci lahko ponosni. Kam ga v glasbi sploh še lahko odnese, česa še ni poskusil, ga za konec pobaramo. “Najlepše je to, da ne veš, kam te lahko odnese. Ravnokar mi je prijatelj predlagal duet z Damirjem Imamovićem, izvrstnim bosanskim muzikantom.” Morda pa res kdaj. Komaj čakamo.

 

Vse najboljše, Krêslinov Vlado. Vzemi si trenutek zase, malo postoj! Še na mnoga (glasbena) leta!