Marko Hatlak in harmonika. Kot eno.

So glasbeniki, ki jih iz tega ali onega razloga človek žal ne sliši pogosto igrati v živo. Bodisi ker se na dotičen datum zgodijo variacije na druge teme bodisi ker precej igrajo v tujini; včasih preprosto zato, ker se ne potrudimo dovolj, da izbrskamo koncertne datume. In KO jih nato uspemo imeti pred sabo na odru, je doživetje en velik: uf! 

Marko Hatlak je Idrijčan. Korenin se ne sramuje; nasprotno, v hotelu Jožef, kjer je sinoči nastopil s svojo harmoniko, je večkrat poudaril, da ga je Idrija neizbrisno zaznamovala; njega in njegovo uspešno glasbeno kariero. Marija in Pavle sta kupila harmoniko in začel se je ustvarjati genij. Na instrumentu, ki je orkester v malem, kakor nam je razložil sinoči v lepi in akustični dvorani idrijskega hotela. 

 

Repertoar omenjenega genija je bil pisan; izbran za publiko, ki harmonike ne posluša na vsakem koraku. Vsaj ne tiste harmonike, ki ponuja Bacha, Piazzolo; barok in tango. Marko Hatlak in tango. Tango in Marko Hatlak. Že nekaj časa skoraj sinonim za drug drugega. Poleg tanga je publiki na tokratnem koncertu ponudil še malce ciganskih ritmov, mimogrede skočil k Iztoku Mlakarju, se vrnil s Kreslinom. Vse omenjeno v Hatlakovi maniri. S harmoniko, se razume. Sinoči je dejal, da je oder tisti, ki ga najbolj vleče, kljub skokom v pedagoške vode. Zadnja izdana plošča, gre za projekt, s katerim reže jadra skupaj s pianistom Markom Črnčcem, kontrabasistom Luko Hermanom Gajserjem in svetovno znanim violinistom, čudežnim dečkom, Stefanom Milenkovichem, kaže, da odrov še dolgo ne bo zapustil. Idrija za glasbenike Hatlakovega kova ponuja malo primernih prizorišč. Poleg grajskega dvorišča še dvorano hotela Jožef. Upajmo, da ga prvi in/ali drugi spet kmalu gostita.

 

28. julij je datum, ki si ga velja z rdečo barvico označiti na koncertnem koledarju. Hatlak takrat namreč vabi v ljubljanske Križanke. Na eno najlepših prizorišč v Sloveniji. S harmoniko. In gosti. Mi bomo tam. Brez variacij na druge teme.