Mia Žnidarič nadaljuje s singlom The Frim Fram Sauce

Prva dama slovenskega jazza hitro in spretno dojema, kako premešati hrano in glasbo v slastno glasbeno pojedino za še tako zakrknjene sladokusce. Po zahtevnem in čutnem uvodnem lupljenju grozdne jagode tokrat izbira nepogrešljive in neprecenljive sestavine za glavno jed (na prihajajočem CD-ju…), kar ob dani in odrekanja polni praznožepni danosti ni nič več in nič manj kot umetnost. Sploh v ugledni restavraciji za zahtevne goste (kakršna je – vsaj v njenih očeh – tudi glasba).

Natakarju hiti razlagat, kako Ne lušta se mi pomfrita, paradižnika zrelega – to me ne nasiti; kako zarebrnice, slanina ne zbudijo mi teka; pa nočem ribjih polpetov, kruha rženega… Paziti mora, kaj jé, zategadelj bo naročila ocvrte luknje v zračni omaki in še zabeljen plot, ampak tega na posebnem krožniku, prosim. Pa na koncu sploh ni pomembno, ali bo sita, temveč to, da lahko sedi v prefinjeni restavraciji za lepo pogrnjeno mizo in morda spije kozarec vode, za katerega ji ni treba plačati.
 

Pri nastajanju Miine inačice tega jazzovskega standarda seveda o odrekanju ni bilo govora. Prefinjenost (njene) glasbene lakote, "lušta" in, navsezadnje, (po)strežbe nasploh zahteva konkretne in s tem prefinjene sestavine: v Kölnu, kjer je med več snemanji glasbe za oddajo Zabeljeno po ameriško domislila še lasten projekt o hrani, jih je v ponev položila skupaj s člani soprogovega tria – poleg s Stevom Klinkom na klavirju še z Marcusom Rieckom na bobnih in Volkerjem Heinzejem na kontrabasu. A za resnično zaokrožen okus kakopak pride prav kaj čisto posebnega, zato je v tole še posebej slastno inačico The Frim Fram Sauce za zabelo zvabila še Davida Jarha in njegovo trobento.