Parkiranje Avtomobilov v Cankarjev dom

V petek, 5. oktobra ni bil Navaden dan. Cankarjev dom je namreč naredil izjemo in je bilo v njem mogoče parkirati Avtomobile. Parkiranje je bilo zastonj pod pogojem, da si pokazal dokazilo, da si že trideset let na glasbeni sceni. 
Če tega nisi imel, si moral plačati parkirnino za omejeno število sedežev v mali Linhartovi dvorani, ki je na začetku koncerta v parterju kazala samo kakšne štiri sedeže “fraj”, pa še te je zasedla ekipa Zarolaj.si, ker je prenos koncerta potekal v živo na Radio Koper in Slovenija in bi prazni sedeži preveč bodli v oči ter kvarili celostno podobo koncerta.

Petkov sprehod skozi trideset let vožnje Avtomobilov po glasbeni sceni, bi lahko po sestavnih delih iz set liste zapisali tudi tako, da Poslušaj, ker Prljavi jezik širi naokrog govorice, da Ljubezen ne stanuje tu, ker Ona nosi uniformo in sporoča, da Hvala za pisma iz Argentine, kjer je Drugačno nebo, so Palme in Netopriji. Se pa ona še spominja, ko sta Sama in v Enakonočju gledata Proti Luni. Lipe so dišale, bil je April in z njim Pozna pomlad in ko Legla je noč, je v Gorici deževalo. 

Kot prva gostja je na oder prišla Severa Gjurin in zapela o tem, kako Obsedela sva sama. Občinstvu je vzelo dih in se je potem morala še dvakrat vrniti nazaj, da je potrdila, da poje izjemno, se počuti dobro in izgleda prav simpatično in da “obsedenje” le ni bilo tako hudo. Ostali gostje na koncertu so bili še Rok Škarabot od začetka do konca na tolkalih, Rok Golob za tri pesmi vmes z električno violino, Zlatko z lekcijo, da je že res, da Cene rastejo, se pa kljub temu da stisniti Več od lajfa, če se na odru prav “usukneš” in enkrat Midva z Duo Pliš.

Definitivno je pregled skozi čas pokazal, da je Enkrat v življenju Avtomobilom uspel večkrat, ker so v tridesetih letih izdali enajst albumov in za to najbrž res Kriva je luna, ker zase pravijo, da jih je publika tudi brez neke hude promocije, čisto sama sprejela za svoje in da ne pojejo na poezijo, ampak na čisto navadne tekste.

Tam nekje v drugi polovici koncerta je Marko Vuksanovič zastavil najbolj pogosto vprašanje: “Kako ste?, ker leta in močno ozvočenje očitno terjajo svoje, je bilo potrebno zastaviti tudi drugo najpogostejše vprašanje: “Kako ste rekli, da ste? Ne slišim vas dobro.” Ja, tako je, če “fašeš” na koncert publiko, ki je po toliko časa z njimi, zdaj že malo v letih in ve zakaj je tam, ima posluh, nima pa razpona in več tiste mladostne jakosti v glasu, je pa dala vse od sebe in pela z njimi na čisto vse ponarodele refrene.

Iz tega se je tudi pojavilo vprašanje, kakšno vrsto glasbe izvajajo Avtomobili? Odgovor je, da Brezčasno, ker Skozi leta še vedno verjamejo v tisto kar delajo. Statistika izdanih albumov in dejstvo, da so res zelo dobro ogreli vzdušje med občinstvom v Mrzli dvorani, ki si je izploskala in prižvižgala dva podaljška potrjuje, da delajo prav. 

Nič več ni bila zaključna pesem in tudi tega, da “Porabil sem že vse besede, a še vedno nisem rekel vse” ne verjamemo. Prav je pa bilo, da je bila za zaključek zadnjega podaljška Gospodar (tvojega srca), saj glas ene njihove neimenovane zveste poslušalke iz desete vrste, zagovarja stališče, ki pravi, da je bilo koncert potrebno poslušati iz vidika, kako Avtomobili ostajajo večno zeleni skozi različne generacije in pri tem upoštevati javno mnenje, ki pravi (citiram): “Marko Vuksanovič  je slovel po The Najlepšem nasmehu na Balkanu in v Evropi”. (Konec citata). Več o tem in o tem, kaj se je dogajalo v enajsti vrsti, žal ne smem povedati, ker sem obljubila, da ne bom in zato boste morali ob šestdeset letnici biti sami tam.