Po čem ima okus Guštijeva Naša stvar

Petek, 25. november ob 20.30 zvečer pred Kino Šiška. Nobene gneče in bosanska skupina Letu štuke je s samo petnajstminutno zamudo priletela na oder.   
Dve vprašanji: Je zamujanje s pričetkom, organizatorjev način dvigovanja nestrpnosti v občinstvu, ali pa je bilo glasbenikov strah prazne dvorane? Oboje je bilo res. Tisto malo občinstva je bilo nestrpno in dvorana je bila praktično prazna. Vsekakor so se pa fantje na odru zelo trudili in nam v žilo oz. v živo ponudili Beljakovine in ogljikove hidrate in potem proti koncu žal tudi ugotovili, da res Nema (skoraj čisto) nikoga, ki bi z njimi ploskal v ritmu in prepeval njihove komade. Pa nisi bili slabi, da ne bo pomote, le vsi smo čakali Guštija in očitno ponudba spodaj za šankom tudi ni bila tako slaba.

Vse čestitke gredo organizatorju, ki si ni vzel več kot 15 minut, da je preklopil inštrumente iz Letu štuke na Guštija, ker je bilo v dvorani zaradi pomanjkanja poslušalcev, dokaj hladno in tu ni mišljeno samo vzdušje. 

Da se začenja zares, smo opazili tudi po tem, ko se je njega velikost, Jan Plestanjak Osebno, pomešal med občinstvo in na stojiščih je bilo možno opaziti sledi, ki so jih za sabo pustili premiki različnih pripadnikov plemena Big foot-ov, ki so javno rokovali z osebami, ki so nekako delovali kot ljudje iz zakulisja slovenske glasbene scene. To je bilo nekako sklepati po tem, ker je eden izmed njih zelo očitno odkimal z glavo med prvim Guštijevemin novim komadom in po cca. četrtem dvorano zapustil. Odkritje večera je bilo to, da v neposredni bližini stoji tudi Bilbi, a žal nisem zbrala dovolj poguma za osebno zahvalo, ker je na vrhuncu njene glasbene kariere, vsakodnevno radijsko vrtenje Vijolic petnajst minut pred šesto, naredilo čudeže v pomoč hitremu prebujanju in vstaji slovenskega naroda. 

Mimogrede, Gušti še vedno nosi tiste njegove rdeče hlače. Je pa nekako očitno, da je nova plošča precej spremenila Polono, na katero smo se v kombinaciji z njim, kar nekako očitno preveč navezali. Poloni je zdaj ime Ema. Spremenila je tudi barvo glasu in ker ima vsak kozmetični poseg v žensko telo določene posledice, je to nekako povzročilo, da zdaj lahko poje najboljše samo v hrvaškem jeziku. Tudi stari komadi v Emini izvedbi zdaj zvenijo drugače in “Polona” bo na trenutke verjetno tudi drugo ime za nostalgijo po tem, kako je Gušti zvenel pred tistimi davnimi časi, ko so še cvetela makova polja in je dišalo po cimetu. Nas je pa zadelo naravnost v srce, ko se je na odru kot gost pojavil Grega Skočir, da sta po Guštijevško odpela Nisem več s tabo in iz vidika oboževalcev Big foot mama nas je malo zaskrbelo, če nam slučajno s tem nista hotela kaj povedati?  

Gušti je končal koncert z javnim priznanjem, da naj se ne pustimo zavesti, ker plakati z njegovo podobo in imenom v bližnji in širši Ljubljani, v resnici niso vabilo na koncert, ampak so vabilo: Nasvidenje 4. decembra na volitvah! in njegova volilna parola je: “Zavzemam se za čisto Slovensko glasbo!” Hm, ne glede kako zelo Jankovičevo bo to zvenelo, ampak zakaj je potem na svojo novo ploščo dal Hrvaške komade in je od tam uvozil tudi glavni ženski vokal? Ali Slovenci po Elanu, Drogi Kolinski, Marcatorju, Fructalu dokončno izgubljamo še bitko za svojo glasbeno industrijo? Ali je nastopil čas, da končno upremo in pokupimo vse karte za Parni Valjak v dvorani Stožice, preden bo prepozno?   

In po čem ima že okus ta nov Gušti? Hm. Po barvi vokala nove pevke, bi rekla, da malo po Jinxih, če jim vzameš malo melosa in dodaš za ščepec več elektronike in to, da se zdi, da je najboljše morje od Istre naprej dol in slovenska glasba hrvaška, je res zgolj nesrečno zgodovinsko naključje.