Zaplešita z Nino Pušlar
28. februar, 2016
Foto: Mirsad Grga Demirović
Mojo hišbi band predstavlja Reinkarnacijo
29. februar, 2016

Rdeče-modra “pravljica” na Emi 2016

Klemen Slakonja, gostitelj Eme. Foto: Jani Ugrin

Klemen Slakonja, gostitelj Eme. Foto: Jani Ugrin

Slovenščina je lepa. Naša. Slovenščina ima dvojino. Zraven še kup prelepih besed. Radost. Misel. Svoboda. Midva. Metulji. Dež. Mavrica. Stavim, da se za vsak okus, za sleherno razpoloženje najde kakšna. 

Zakaj torej ob vseh prerekanjih okoli glasbenih kvot na najbolj odmevnem (zanalašč sem izpustila pridevnik največjem, ker bi mu s tem pripisala večjo pomembnost kot jo ima v resnici) tekmovanju domačih glasbenikov tri četrt le-teh poje pesmi v angleškem jeziku?
 
Menda smo Slovenci večkrat bolj papeški od papeža. Se strinjam. Žal smo tudi premalo kritični. Do sebe, seveda. V druge z navdušujočim veseljem izstreljujemo grenke osti. Le samokritika nam je tuja. Sprijaznimo se. Nis(m)o vsi dobri pisci besedil. Nis(m)o vsi dobri glasbeniki. Vraga, ampak tako pač je, da tudi nis(m)o vsi odlični vokalisti. 
 
Verjamem, da pisanje skladb ni eno najlažjih opravil pod soncem. Že v maternem jeziku je težko, v tujih še bolj. Čemu se torej lotevati dela, ki mu nisi kos? Ker se bo zagotovo našel kdo, ki mu bo tvoje ustvarjanje pobožalo ušesa? Prav. Kupim. Živimo v demokraciji in vsak ima pravico stopiti na oder.
 
Nazaj h kvotam. Zakonodajo, ki radijskim postajam nalaga predvajanje skladb v domačem jeziku, podpiram. Ker imam rada slovensko glasbo. Ker mi je prinesla Kreslina, Ditko, posredno Lainščka, Pavčka in Ježka, dodala Gala ter Severo. Še veliko sem jih izpustila. Moj okus, se razume. Ni enak stotinam drugih. A nacionalna televizija, edina v državi, televizija, ki organizira najbolj odmevno glasbeno tekmovanje, tekmovanje, ki nas bo predstavilo Evropi, MORA skrbeti za domač jezik. Za domače pesmi! Argument, da bo pesem v angleškem jeziku dosegla večje število podpornikov, je trapast! Moramo stati za lastnim jezikom! Plehke rime v angleščini in slaba izgovorjava nam ne bodo prinesli orgazma v podobi finala na Švedskem. 
 
Zakaj ne moremo biti preprosto ponosni na svojo kulturo, na svoj jezik in poslati nekoga, ki poje v slovenščini? Zakaj je potrebno povsod dodajati dvojne l-je? Ker se gremo globalizacijo? Če globalizacija pomeni to, da bomo povozili slovenščino, izbrisali lastno identiteto, se ulegli pod Stockholm, potem – ne, hvala. Se bom raje ulegla pod Šmarno goro. Ta me s svojim šumnikom precej bolj določa kot dvojni l-ji.