Tisti koncert v letu! Big foot mama!

Tisti poseben. Najboljši. Nor. S polnimi Stožicami. Tisti nepozaben koncert, na katerem se že povsem na začetku, ko useka Lovro, prsti samodejno zvijejo v rožičke. 

Big Foot Mama je sinoči v Stožicah pisala zgodovino. Ne zaradi velikega števila glasbenih gostov. Ne zato, ker so žgali tri ure, ker je kdo drug pred njimi to pač že storil. Big Foot Mama je sredi Ljubljane vesoljni Sloveniji dokazala, da slovenski band lahko (brez posebnega truda, vesoljskih plakatov, agresivnega oglaševanja 24/7) razproda največjo dvorano v državi! In ko rečem razproda, to tudi dejansko mislim. Reveži, ki so ostali brez vstopnic, so pred dvorano že dobro uro pred koncertom poskušali srečo. Ko so pred dnevi v hipu pošle karte za Halo Tivoli, se je BFM odločila praznovanje svoje 25-letnice premakniti v Stožice. Napaka, smo si mislili?! Pa zvok, pa prazni sedeži. Zakaj vendar Stožice??? Zato, ker lahko! Verjetno v tem trenutku celo samo in zgolj Big Foot Mama, če se omejim na slovensko glasbeno prizorišče.

 

Obletnico so se odločili praznovati z glasbeniki, ki so jim v teh 25-ih letih skozi skupno sodelovanje tako ali drugače stali ob strani. Lovrov legendarni saksofon je sinoči PRVIČ po dvajsetih letih spet odigral Rok Gerbec. Neisho so leta 2004 angažirali za pomoč pri plošči 5ing. Sinoči je za klavirjem skupaj z Davorjem Klaričem suvereno opravila svoje delo. Pa operna pevka Irena Preda, Nina Kay, Klemen Kotar in »Brasci«, Peter Lovšin z Vitezi obložene mize ter Martin Janežič – Buco. Če naštejem najprej tiste, ki jih je dvorana pospremila z glasnimi vzkliki. V brzino višje je publika vpitje prestavila, ko so zvoki harmonike s Slakovimi fanti s Praprotna spet razkrili, kako sta se pred leti, na nekem drugem mestu, v nekem drugem času, združila rocka in harmonika. Združita, kot se edino spodobi! Kvalitetno in ne na prvo žogo. Grega Skočir je sinoči popeljal spomin na legendarni koncert na ljubljanskem Razstavišču, ko je Ansambel Lojzeta Slaka takrat verjetno prvič sodeloval na rock koncertu. In navdušil. Tudi tokrat jih nis(m)o sprejeli nič manj odobravajoče. Kitarski trio v postavi Matej Mršnik, Slaviša Stojanović in Slaven Kalebić, pa nova uradna košarkarska himna, ko so za hrbet Skočirju stopili Tomi M., Borut Marolt, Tokac, Tonč&Dimek. Sanjska slovenska vokalna postava? Čisto mogoče in niti najmanj neverjetno! Kot tudi ne raketni preskok s točke, na kateri se je vse pravzaprav začelo. En sam koncert je leta 1990 imela PRVA postava Big Foot Mame. Prizorišče zločina – gimnazija Šentvid. In Jože, Gušti, Andrej Kos, Zoran Jovanović in Robert Sršen. Seme, ki je vzklilo in bogato obrodilo. Z nekaj menjavami, a BFM je danes glasbena institucija. Ne zgolj band. 

 

Sinoči so glavni akterji delovali povsem iskreno, ko so se še sami čudili, da jim je uspelo napolniti Stožice. To JE res uspeh. Morda celo neponovljiv. Ampak ko se človek še enkrat zamisli, pa … Zakaj pravzaprav začudenje? Nešteto uspešnic, suverenost na koncertih, odsotnost nepotrebnih škandalov, glasba, ki prehaja iz generacije v generacijo. Rock ‘n’ roll v vsej svoji prvinskosti. Nemogoče, da to ne bi delovalo!